O meni

Življenje je le trenutek, zato poskušam živeti, kot da sem že umrla. Pogumno, brez strahu, le z možnostjo, da se najdem. Močno verjamem, da imamo vedno le dve izbiri: delovati/reagirati/biti/prejemati iz strahu ali ljubezni. Jaz zavestno izbiram ljubezen.

Za vsako vlogo, ki sem jo igrala, vsakim delom, ki sem ga imela, vsakim nazivom, ki sem jih pridobila — v svoji notranjosti sem globoko čuteče, živo in radovedno bitje. Človek, poln svetlobe, z divjim srcem, močno intuicijo in tihim ognjem, ki nikoli zares ne ugasne. Moj um ima tisoč in eno idejo, ter kupe zgodb, ki jih želim deliti. Sem Sara Škorjanc.

Odraščala sem v svetu, kjer je na dnevni ravni šlo za preživetje. Denar je bil vedno skrb – problem. Pomanjkanje ni bilo le ideja — bilo je vzdušje, ki ga nisem razumela. Jaz sem bila polna želja, ustvarjalnosti, idej in čisto prevečkrat sem slišala “nimamo”.  Naučili so me, da moram dokazati svojo vrednost, zaslužiti svoje mesto, se truditi za ljubezen, sprejetje in trdo delati za vse kar želim imeti. 

Že kot otrok sem bila samoreflektivna in občutljiva, vedno sem razmišljala o drugih, vedno sem poskušala razumeti, zakaj se ljudem zdi življenje tako težko — in kako bi bilo mogoče drugače. 

Šola je prišla s svojimi oznakami. V razredu, kjer je bilo 16 odličnjakov od 24 otrok, sem s pravdobrim uspehom bila avtomatsko v “ta butasti” polovici. Ne zato, ker ne bi bila sposobna, ampak zato, ker nisem ustrezala normam. In ta vzorec me je spremljal: napačno razumljena, utišana, obsojana, ljudje so bili ljubosumni name ali pa me na tihe in glasne načine želeli osramotiti – zgolj zaradi tega, kdor sem — zaradi svoje radosti, prisotnosti, moči, senzualnosti, resnice.

A moja iskrica v očeh je vedno bila in bo. Včasih je nisem čutila, in so me drugi spomnili nanjo, včasih pa, ko je drugi niso videli, sem jo čutila jaz.

V srednji šoli sem skoraj menjala šolo, a namesto tega sem se odločila, da nisem neumna — in to sem dokazala. Na univerzi sem izstopala v predmetih, ki sem jih imela rada, in glih za glih naredila tiste, ki me niso pritegnili. Ko sem stopila v “pravi svet”/ delovni svet, sem prinesla strast, pobudo in ideje… a sem naletela na omejitve, izgovore, nadzor, izredno slabo plačano ali celo neplačano delo. Nisem človek, ki je tiho. Spregovorila sem. Skrbela sem. Razmišljala sem kot lastnica, ne kot ovca. In to je bilo malokdaj dobrodošlo.

Potem sem pri 25 letih izgubila mamo — edino osebo, za katero sem vedela, da me bo vedno podpirala . Njena smrt me je zlomila. Izgubila sem svoja krila, občutek varnosti in pripadnosti. Za nekaj časa sem se skrčila, ne vede, sem se pomanjšala. Prvič sem tukaj spoznala stanje depresije. Poskušala sem se vklopiti, izpolniti družbena pričakovanja, se trudila biti bolj podobna drugim… A nisem mogla. Nisem narejena za življenje, ki ni resnično. Zato sem se še bolj zlomila. In počasi sem se ponovno zgradila. Začela sem svojo pravo pot — tisto navznoter.

Skozi samoproučevanje, naravo, ustvarjalnost, osamo, “mentalno higieno” in sveto medicino sem začela razkrivati prepričanja, ki mi nikoli niso pripadala in vanj zares nisem želela verjeti. Začela sem čutiti svojo vrednost, ne z dokazovanjem, ampak z biti. Še vedno včasih dvomim vase. Še vedno padem. A hitreje vstanem in dovolim si čutiti vse brez sramu ali obtoževanja.

Potem sem razprla svoja krila. Razočarana nad znanim, sem se podala onkraj meja Slovenije — spoznavala nove kulture, jezike in ekipe. Na tej poti sem se veliko naučila o sebi in tudi o tem, kaj pomeni pravo vodstvo: poslušati pred usmerjanjem, navdihovati s prisotnostjo in oblikovati vizijo iz negotovosti. To intenzivno poglavje je oblikovalo moje zaupanje vame in me naučilo, kako voditi druge z pogumom in srcem.

Ljudje pogosto pravijo, da izžarevam moč, jasnost in svetlobo. Redki vidijo, kakšna pot je za menoj — polna bolečine, lekcij in ponovnih rojstev. Sem nekdo, ki je hodil skozi temo in se odločil ohraniti svoje srce odprto in luč v njemu prižgano. Nekdo, ki ve, kako držati prostor, vendar ne več nositi teže drugih. Nekdo, ki verjame v lepoto življenja, globino in resnico — ter pomaga drugim, da se spomnijo teh stvari v sebi.

Danes stojim tukaj kot živi paradoks: Močna ženska divje moči in nežne globine. Žarek svetlobe, ki drži prostor, ne da bi nosila težo drugih. Tista, ki dviga zavest, z mojim sočutjem, ki prosto teče, in alkimistka, ki bolečino spreminja v namen, dvom v predanost.

Dobrodošli v moj svet.

Sem pa tudi ljubiteljica narave, šepetalka živali, strastna fotografinja, popotnica duše, otrok po srcu in ženska, ki se vedno razvija. Sem avanturistka, s nasmehom na obrazu, pripravljena živeti svoje življenje v polnosti. To ni le blagovna znamka. To je moje življenje. To je moja ponudba. To je moja esenca.

In opozorilo, sem tako raznolika in spreminjajoča, da je škoda časa, da bi se trudili, da me popredalčkate – ne pašem v predal. Sem trenutek, ki ga lahko živite, kajti jutri… jutri je lahko že vse drugače.

Šepetalka živalim

Živali so tako lepi učitelji in čiste duše. Odkar pomnim, so me zanimale in z njimi sem delila posebno vez. Konji so mi ukradli srce na poseben način, tako kot delfini. A obstaja še toliko drugih, ki so mi omogočili, da sem delila to posebno darilo z njimi - na primer, ko sem govorila s kobilicami, ali s divjo ptico, ali ko sem bila za eno noč mama rakuna... toliko čarobnih interakcij.

Ljubiteljica narave

Življenje ob reki in gozdu mi je omogočilo povezovanje z naravo, vendar sem to dolgo časa jemala kot samoumevno. Moje srečno mesto je ležanje na trvniku - po možnosti pašniku s čim več živalmi, sprehajanje/ zgubljanje po gozdu, vse vrste vodnih teles in gore z njihovimi osupljivimi razgledi in obzorji... vse lekcije, ki jih tiho uči mati narava, in popolnost, ki mislim, da jo lahko najdemo le v naravi.

Strastna fotografinja

Po tem, ko sem dobila svoj prvi fotoaparat, sem postala zasvojena. Nikoli nisem zapustila hiše brez njega, saj sem vedno želela ujeti trenutke, ki so me prevzeli tako ali drugače. Ta strast nikoli ni usahnila, čeprav se včasih počutim preobremenjeno s številom fotografij, ki jih ne morem in ne morem izbrisati... ampak tudi ne morem ne fotografirati - to je kot notranji klic, je avtomatično znotraj mene, ne razmišljam o tem, preprosto fotografiram.

Oboževalka otrok

Imam neviden čarobni prah okoli sebe, ki privlači otroke k meni... včasih jih ujmem, kako me gledajo kot hipnotizirani, in moram priznati, da obožujem to super moč. Mislim, da so največji dar človeštvu, njihova čistost in nedolžnost, njihova igrivost in iskrenost nas spominjajo na tisto, kar smo pozabili skozi leta vseh sistemov in prepričanj, ki so nam bila vsiljena. Mislim, da so tukaj, da nas spomnijo, kdo smo v resnici.

Popotnica duše

Uživam, ko se podam onkraj znanih obzorij, in s vsakim korakom odložim stara pričakovanja, stare vloge — vse je drugače, ostane le prava esenca človeka. Pustolovska, odprta in popolnoma živa. Pripravljena sprejeti življenje v njegovi najbolj divji in bogati obliki. Srečanje tujcev, okušanje novih kultur in pričevanje alternativnih načinov življenja je širilo moj um in mojo zavest. Poti po tujini so me vedno tako lepo klesale in hkrati sem se z vsakim odhodom še bolj zaljubila v Slovenijo.

Vesolje in jaz

Srčki me spremljajo že vrsto let, vidim jih praktično povsod in vsak dan. Vidim jih v oblakih, blatu, sencah, drevesih, kamnih... povsod. In tako sem začela zbirati kamne v obliki srca, ter jih podarjati kot darila, da dvignem druge. Včasih jih pustim, kjer jih najdem, le nastavim jih tako, da jih drugi lažje zagledajo. Včasih nanje kaj napišem ali narišem. To igro se radi igramo tudi z otroci, ki jo obožujejo tako kot jaz.
Sem svobodni duh in svoboda je ena najpomembnejših vrednot zame. In slediti svojemu srcu.

Je zapletena igra, ker pogosto končamo v lastnem zaporu svojega uma, ki smo si ga ustvarili sami. Včasih se preveč zanašamo na ljudi ali oni na nas, včasih so to "moraš", ki nas držijo na neprijetnem mestu... vse skupaj pa je neskončna igra iskanja ravnotežja.